»Sylvie je v trenutku očarana nad novo sošolko, Občuduje jo, jo ceni, pripravljena je narediti vse, da bi jo dekle imelo rado nazaj.«

»Pišete čudovito in pogumno knjigo, v katero verjamem.«

»Moja čustva do nje je opisala kot fatamorgano. Ne strinjam se.«

»Ogorčena sem nad njihovo strahopetnostjo ter da obstajajo še drugi založniki.«

»Kljub moji neskončni ravnodušnosti sta me ganila vaše pismo in dnevnik. Povejte mi o moji zvestobi, občudujem vašo. Verjamem, da bova zahvaljujoč medsebojnemu spoštovanju in zaupanju dosegli ravnovesje v odnosu.«

»Ko je leta 1954 napisala knjigo, je bila že izpiljena avtorica. Uničila je nekaj del, s katerimi ni bila zadovoljna. Tega ni uničila. O svoji zapuščini mi je nekoč rekla: Naredi tako, kot se ti bo zdelo prav.«

»Romana vam ne morem objaviti, saj nihče ne bo verjel, da so kje v Franciji ljudje tako revni.«

»Nimam nič drugega kot svojo preteklost. Vendar to ni več niti sreča niti ponos: ena sama uganka, tesnoba. Rada bi mu izpulila njegovo resnico. Toda, ali človek lahko zaupa svojemu spominu?«

»Roman sega dlje, sega v utopično razsežnost, v sanje o neki drugačni prihodnosti.«